Potepali smo se po svetu. Najprej vsak zase. Potem sva se nekega dne ob istem času znašla na istem mestu. V mestu veselja – Kalkuti. In pot nadaljevala skupaj. Popotnika, likovna umetnika, ljubitelja etnične umetnosti in po srcu hipija. Ena Slovenka in en Avstralec. Prehodila sva mnogo celin, mnogo poti, k srcu vzela nešteto nasmehov, videla kup čudovitih prizorov, preizkusila veliko služb in v dušo vtisnila nešteto lepih besed. Prevečkrat pa sva imela preveč prazne žepe in preveč pustolovščin, ki so še čakale. In priznajmo si, tudi mlajša nisva bila … malo bolečine tu, malo zbadanja tam … Pa se nama je posvetilo: odrasti morava! Samo malo.

Bilo je leta 2010. Prihajala je zima. Združila sva vse svoje strasti, dodala dejstvo, da nikoli nisva našla dobre staromodne ročno pletene tople volnene kape – take, kot so jih pletle najine babice –, nabrala nekaj domišljije in ustvarjalnosti, navdih poiskala v aboriginskih pikčastih slikah, iz babičine košare ostankov preje vzela nekaj klobčičev in začela plesti kape. Kul kape! Tople kape! Sploh ne tako staromodne. Precej pisane in prav luštne. In tako se je rodil Pashin’ … V lepih slovenskih gričih na sončni strani Alp.

Kape sva odnesla na drugi konec sveta. V lepe nepalske doline na sončni strani Himalaje. Edina težava je bila, da so maoisti ravno v trenutku, ko sva pristajala, odšli na ulice in začeli stavko. Tako sva se nekaj časa skrivala v hotelu, kjer so imeli receptorji pod pultom puške. Za vsak primer. In zelo tiho sva hodila po hrano v restavracije s spuščenimi roletami in ugasnjenimi lučmi. Z veliko potrpežljivosti, vztrajnosti in volje pa sva prišla do čudovite tibetanske družine, ki zna plesti prelepe kape. Maoisti so se pomirili in vrata so se odprla. In naredila sva še več kap.

Potem je prišla pomlad. In sva si rekla – zakaj ne bi naredila še svojih hlač? Točno takih, kot jih hočeva. Ker tudi pravih hlač nikoli nisva našla. In sva jih. Potem sva jih odnesla na Tajsko. Tam maoistov ni bilo nikjer, a vseeno je bil potreben japonski mojster samurajskega meča, da je nastalo še nekaj hlač. Točno takih, kot sva jih imela rada.